Kanon medicine

Kanon medicine

Perzijska različica Kanona medicine v Avicenovem mavzoleju v Hamadanu
Avtor	Avicenna
Naslov izvirnika	القانون في الطب
Jezik	arabščina
Žanr	medicinska književnost
Objavljeno	1025 (arabska razlčica)

Kanon medicine (arabsko القانون في الطب, latinizirano: al-Qānūn fī l-ṭibb) je enciklopedija medicine v petih knjigah, ki jo je sestavil Avicenna (arabsko ابن سینا, Ibn Sina) in jo dokončal leta 1025. Enciklopedija je eno najvplivnejših del svojega časa. Predstavlja pregled sodobnega medicinskega znanja islamskega sveta, na katerega so vplivale prejšnje tradicije, vključno z grško-rimsko medicino, zlasti Galenovo, ter perzijsko, kitajsko in indijsko medicino. Prevod njegovega dela iz arabščine v latinščino v Toledu v 12. stoletju je močno vplival na razvoj srednjeveške evropske medicine. V zgodnjem novem veku je postal standardni učbenik za poučevanje medicine na evropskih univerzah.

Kanon medicine je stoletja ostal medicinska avtoriteta. Postavil je standarde za medicino v srednjeveški Evropi in islamskem svetu ter se je v Evropi uporabljal kot standardni medicinski učbenik skozi celo 18. stoletje. Je tudi pomembno besedilo v tradicionalni indijski unanski medicini.

Naslov

Slovenski naslov enciklopedije izhaja iz latinskega naslova Canon Medicinae, ki je prevod izvirnega arabskega naslova al-Qānūn fī aṭ-Ṭibb (arabsko القانون في الطب) z istim pomenom. Beseda "kanon", ki se sicer običajno nanaša na zakon, zakonik ali pravni kodeks, tukaj pomeni urejen sistem ali popolno univerzalno enciklopedijo. Običajna srednjeveška različica naslova je bila Liber Canonis.

Razvoj

Medicinske tradicije Galena in s tem Hipokrata so prevladovale v islamski medicini že od njenih začetkov. Avicenna si je prizadeval te tradicije vključiti v Aristotelovo naravno filozofijo. Kanon je začel pisati v Konje Urgenču, nadaljeval v Raju in ga dokončal v Hamadanu leta 1025. Rezultat je bil "jasen in urejen povzetek vsega medicinskega znanja Ibn Sinovega časa". Služil je kot jedrnat priročnik v nasprotju z Galenovimi dvajsetimi zvezki medicinskega korpusa.

Pregled

Prva stran uvoda v Prvo knjigo (arabski rokopis iz leta 1597)

Kanon medicine je razdeljen na pet knjig:

1. Eseji o osnovnih medicinskih in fizioloških načelih, anatomiji, režimu in splošnih terapevtskih postopkih.
2. Seznam zdravilnih snovi, razvrščen po abecedi, ki sledi eseju o njihovih splošnih lastnostih.
3. Diagnostika in zdravljenje bolezni, specifičnih za posamezen del telesa.
4. Diagnostika in zdravljenje stanj, ki zajemajo več delov telesa ali celotno telo.
5. Seznam sestavljenih zdravil.

Knjige 1, 3 in 4 so nadalje razdeljene na dele (fann), poglavja (ta’līm), podpoglavja (džumlah), razdelke (faṣl) in podrazdelke (bāb).

Prva knjiga

Prva knjiga je sestavljena iz šestih tez, ki podajajo splošen opis medicine kot take, kozmičnih elementov, ki sestavljajo kozmos in človeško telo, medsebojne interakcije elementov (temperamentov), telesnih tekočin (humorjev), človeške anatomije in fiziologije. Knjiga pojasnjuje vzroke zdravja in bolezni. Avicenna je verjel, da človeškega telesa ni mogoče povrniti v zdravje, če niso določeni vzroki tako za zdravje kot za bolezen. Medicino (tibb) je opredelil takole:

"Medicina je znanost, s katero spoznavamo različna stanja telesa: v zdravju, ko ni zdravo, načine, s katerimi se zdravje verjetno izgubi, in ko se izgubi, se verjetno povrne. Z drugimi besedami, je umetnost, s katero se ukvarjamo z zdravjem, in umetnost, s katero se ga povrne po izgubi."

I. teza: Definicija in preglef medicije

Avicenna začne prvi del z delitvijo teoretične medicine in medicinske prakse. Opisuje tisto, kar imenuje "štiri vzroke" bolezni, ki temeljijo na Aristotelovi filozofiji: materialni vzrok, učinkoviti vzrok, formalni vzrok in končni vzrok.

1. Materialni vzrok. Avicenna pravi, da je ta vzrok sam človek, posredno pa "udi ali dih" ali "tekočine".
2. Učinkovit vzrok se deli v dve kategoriji: prva je "zunanja" ali viri, ki so zunaj človeškega telesa, kot sta zrak ali okolje, v katerem živimo. Drugi učinkoviti vzroki so "notranji", kot sta naš spanec in njegovo nasprotje - budno stanje, različna življenjska obdobja, navade in rasa.
3. Formalni vzrok je tisto, kar je Avicenna imenoval "konstitucije, sestave". Ta del Avicennovega medicinskega kanona je bil v skladu z Galenom, ki je verjel, da formalni vzrok bolezni temelji na posameznikovem temperamentu.
4. Končni vzrok je podan kot "dejanja ali funkcije".

II. teza: Elementi kozmosa

Avicenova teza o elementih kozmosa se opisuje kot "temelj celotnega kanona". Avicenna vztraja, da mora zdravnik predpostaviti štiri elemente, ki jih opisuje naravna filozofija, in jasno pove, da razlikuje med "preprostim" elementom, ki ni pomešan z ničimer drugim, in tistim, ki ga dejansko doživljamo kot vodo ali zrak, kot sta morje ali ozračje. Elementi, ki jih doživljamo, so pomešani z majhnimi količinami drugih elementov in zato niso čiste elementarne snovi.  "Lahka" elementa sta ogenj in zrak, "težka" pa zemlja in voda.

1. Zemlja. Avicenna podpira aristotelovsko filozofijo tako, da Zemljo opisuje kot geocentričen element. Zemlja miruje in druge stvari težijo k njej zaradi njihove teže. Je hladna in suha.

1. Voda. Voda je zaradi svoje relativne gostote opisana kot zunanja glede na zemeljsko sfero in notranja glede na zračno sfero. Je hladna in vlažna. Ker je vlažna, se zlahka oblikuje.

1. Zrak. Položaj zraka nad vodo in pod ognjem je "pogojen z njegovo relativno lahkotnostjo. Je vroč in vlažen, njegov učinek pa je, da redči in stvari naredi mehkejše.

1. (Krogla) ognja. Ogenj je višji od drugih elementov, "saj sega do sveta nebes". Je vroč in suh, prečka snov zraka in umirja hladnost obeh težkih elementov. "S to močjo ustvarja harmonijo elementarnih lastnosti".

III. teza: Temperamenti

Kanon medicine deli tezo o temperamentih na tri podpoglavja: splošni pregled, temperamente, ki temelji na delih telesa, in temperamente, ki temeljijo na starosti.

I: Splošni opis

Temperamenti naj bi bili interakcije med lastnostmi štirih različnih elementov, kot je konflikt med suhostjo, vlažnostjo, mrazom in vročino. Avicenna meni, da se te lastnosti med seboj borijo, dokler ni doseženo ravnovesno stanje, znano kot temperament.

Kanon je sprejel tudi starodavno teorijo štirih temperamentov in jo razširil, da bi zajel "čustvene vidike, duševne sposobnosti, moralne odnose, samozavedanje, gibanje in sanje". Ta razširjena teorija štirih temperamentov je podana v naslednji preglednici:

Dokazi o štirih primarnih temperamentih

Dokaz	Vroč	Hladen	Vlažen	Suh
Morbidna stanja	vnetja postanejo vročinska, izguba moči	vročine, povezane s seroznim humorjem, revmatizem	izčrpanost
Funkcionalna moč	pomanjkanje energije	pomanjkljiva prebava	težka prebava
Subjektivni občutki	grenak okus, prekomerna žeja, pekoča srčna votlina	pomanjkanje želje po tekočinah	sluzasto slinjenje, zaspanost	nespečnost, budnost
Fizični znaki	visok srčni utrip, bližajoča se utrujenost	mlohavi sklepi	driska, otekle veke	groba koža, pridobljene navade
Živila in zdravila	škodljivi toplotni izpusti	škodljiva hladilna sredstva	škodljiva vlažna živila	škodljiv suh režim
	koristni hladilni pripravki	koristni kalefacienti		koristni humektanti
Povezava z vremenom	poslabšanje poleti	poslabšanje pozimi		slabo v jeseni

Osem vrst ravnovesja

Kanon opisuje ljudi kot osebe z osmimi različnimi "vrstami ravnovesja" oziroma različnimi temperamenti Temperamenti spadajo v dve kategoriji: v odnosu do bitij, ki niso ljudje, in v odnosu do posameznika samega.

A. V odnosu do bitij, ki niso ljudje

i. enakomernost temperamenta, ki jo vidimo pri človeku v primerjavi z drugimi bitji

ii. temperament drugih ljudi

Avicenna opisuje ravnovesje med vročim in hladnim ter vlažnim in suhim med deli človeškega telesa. Srce je na primer vroče in mora biti v ravnovesju z drugimi hladnimi deli telesa, kot so možgani. Ko je to ravnovesje med temi deli doseženo, se šteje, da je oseba v "idealnem ravnovesju".

iii. Zunanji činitelji, kot so rasa, podnjebje, ozračje

To tretje merilo temperamenta predpostavlja, da ima vsaka rasa svoje ravnovesje. Kot primer navaja: "Hindujci so po zdravju drugačno uravnoteženi kot sužnji in tako naprej". Avicenna pojasnjuje, da različna podnebja prispevajo k različnim temperamentom med rasami.

iv. v zvezi z ekstremnimi podnebji

B. V odnosu do posameznika samega

v. v primerjavi z drugo osebo

Čeprav Avicenna navaja peti način "v primerjavi z drugo osebo", se zdi, da tej trditvi nasprotuje z razlago, da ima vsak posameznik temperament, ki je edinstven zanj in drugačen od vseh drugih.

vi. primerjava posameznika s samim seboj

vii. primerjava enega dela telesa z drugim delom telesa

Kanon tukaj razdeli dele telesa v kategorije njihove individualne "vlažnosti", "suhosti", "vročine" in "hladnosti".

viii. primerjava dela s samim seboj

Kanon se nadaljuje z razlago položaja sonca v odnosu do idealnega temperamenta ter vlogo, ki jo igrata podnebje in človeška koža. Organi glede temperamenta še zdaleč niso idealni, koža pa je temu najbližje. Avicenna pravi, da je roka, zlasti dlan in konica kazalca, najbolj občutljiva od vseh in uglašena na taktilni stik. Medicina je opisana kot "vroča" ali "hladna", ne glede na njeno dejansko temperaturo, temveč glede na to, kako se nanaša na temperament človeškega telesa.

Kanon nato opisuje, kdaj so temperamenti neenaki, se pravi bolezen. Avicenna jih loči v dve kategoriji, ki sta dokaj samoumevni v kontekstu tega, kar je že opredelil kot temperamente.

A. Enostavni netemperamenti

1. Vroč netemperament (bolj vroč kot normalen)
2. Hladen netemperament (bolj hladen kot normalen)
3. Suh netemperament (bolj suh kot običajno)
4. Vlažen netemperament (bolj vlažen kot običajno)

B. Sestavljeni netemperamenti

Sestavljeni netemperamenti so tisti, v katerih sta udeležena dva netemperamenta, na primer bolj vroč in bolj vlažen, bolj vroč in bolj suh, hladnejši in bolj vlažen, hladnejši in bolj suh. Obstajajo le štirje sestavljeni netemperamenti, ker nekaj ne more biti hkrati bolj vroče in bolj hladno ali bolj suho in bolj vlažno. Štiri preproste temperamente in štiri sestavljene netemperamente lahko razdelimo na tiste, ki so ločeni od kakršne koli materialne snovi in tiste, pri katerih gre za neko materialno snov, kar skupaj znaša šestnajst netemperamentov. Primeri šestnajstih netemperamentov so navedeni v tretjem in četrtem zvezku.

II. Temperament delov telesa

Vsak del telesa je opisan kot posameznik s svojim temperamentom, vsak s svojo stopnjo toplote in vlage. Avicenna našteva dele telesa po "vrstnem redu stopnje toplote", od najbolj vročega do najhladnejšega:

1. dih in "srce, v katerem nastane",
2. kri, za katero pravijo, da nastaja iz jeter,
3. jetra, ki jih lahko obravnavamo kot koncentrirano kri,
4. meso, ki bi bilo tako vroče kot jetra, če ne bi bilo živčnega tkiva, ki ga prežema,
5. mišice, ki so zaradi svojih kit in vezi ter živcev hladnejše od mesa,
6. vranica, ki je zaradi izločanja krvi hladnejša,
7. ledvice,
8. stena arterij,
9. žile in
10. koža dlani in podplatov.

Avtor nato navaja seznam delov telesa po vrstnem redu vlažnosti, katerega avtorstvo pripisuje Galenu:

1. resni humor (vsaka od štirih glavnih telesnih tekočin (kri, sluz, rumeni žolč in črni žolč (melanholija)), ki naj bi določale človekove telesne in duševne lastnosti glede na relativna razmerja, v katerih so prisotne),
2. kri,
3. olje,
4. mast,
5. možgani,
6. hrbtenjača,
7. prsi in moda,
8. pljuča,
9. jetra,
10. vranica,
11. ledvice,
12. mišice in
13. koža.

Nazadnje razdeli organe še po suhosti:

1. lasje,
2. kosti,
3. hrustanec,
4. kite,
5. serozne membrane,
6. arterije,
7. vene,
8. motorični živci,
9. srce,
10. senzorni živci in
11. koža.

III. Temperamenti, povezani s starostjo

Kanon deli življenje na štiri obdobja in nato prvo obdobje razdeli na pet kategorij. Štiri življenjska obdobja so prikazana v naslednji preglednici:

Obdobje	Opis	Ime	Starost
I.	obdobje rasti	odraščanje	do 30. leta
II.	razcvet življenja	obdobje lepote	do 35. ali 40. leta
III.	staranje	obdobje upadanja, starost	so približno 60. leta
IV.	obdobje upešanja	starost	do konca življenja

Avicenna pravi, da tretje obdobje kaže znake upadanja moči in nekaj upadanja intelektualne moči. V četrtem obdobju upadata tako moč kot inteligentnost.

Avicenna deli začetno življenjsko obdobje v naslednja obdobja:

Podobdobje	Ime	Značilnosti
Prvo	otroštvo	obdobje, preden otrok shodi
Drugo	otroštvo	obdobje rasti prvih zob in še nestabilne hoje
Tretje	otroštvo	otrok čvrsto hodi, zrasli so vsi zobje, onesnaženja se še niso pojavila
Četrto	mladost, puberteta	obdobje do razvoja obraznih in sramnih dlak; onesnaženje se začne
Peto	mladost	obdobje do konca telesne rasti oziroma začetka odraslega življenja, obdobje atletske moči

Avicenna opisuje mladostnika na splošno kot osebo z "vročim" temperamentom, vendar ugotavlja, da obstaja polemika o tem, katera obdobja mladosti so bolj vroča. Splošno prepričanje, da je mladost po temperamentu "vroča", izhaja iz domnevnega odnosa mladosti do telesnih delov, ki so vroči. Na primer, kri je bila, kot je bilo že omenjeno, obravnavana kot "vroča", zato se za mladost domneva, da je vroča, deloma zato, ker je kri "obilnejša" in "gostejša", pravi Avicena. Dokaz za presežek krvi pri mladosti nakazuje Avicennovo opažanje, da so krvavitve iz nosu pri mladostnikih pogostejše. Drugi dejavniki, ki k temu prispevajo, so mladostnikova povezanost s spermo in konsistenca njihovega žolča. Nadaljnji opis mladosti glede na vročino in vlago je podan glede na spol, geografsko lokacijo in poklic. Kanon na primer pravi, da so ženske hladnejše in bolj vlažne.

Telesne tekočine (humorji)

Kanon medicine temelji na štirih telesnih tekočinah Hipokratove medicine, vendar jih na različne načine izpopolnjuje. Avicenna je na primer pri patogenezi bolezni dodal svoj pogled na različne vrste duhov (vitalnih življenjskih esenc) in duš, katerih motnje lahko vodijo do telesnih bolezni zaradi tesne povezave med njimi in glavnimi telesnimi organi, kot so možgani in srce. Element takšnega prepričanja je očiten v poglavju al-Lava, ki povezuje manifestacije s prekinitvijo vitalne življenjske esence v možganih. Svoje poglede, združene s pogledi na štiri telesne tekočine, je opisal v svojem drugem delu Razprava o pulzu:

"Iz mešanice štirih [telesnih tekočin] v različnih razmerjih je vsemogočni Alah, najvišji Bog, ustvaril različne organe: enega z več krvi kot mišice, enega z več črnega žolča kot kosti, enega z več sluzi kot možgane in enega z več rumenega žolča kot pljuča.

Vsemogočni Alah, najvišji Bog, je iz mehkobe telesnih tekočin ustvaril duše. Vsaka duša ima svojo težo in združitev. Nastajanje in hranjenje prave duše se dogaja v srcu, prebiva v srcu in arterijah ter se iz srca po arterijah prenaša v organe. Najprej [prava duša] vstopi v glavne organe, kot so možgani, jetra ali reproduktivni organi. Od tam gre v druge organe, medtem ko se narava duše v vsakem od njih spreminja. Dokler je [duša] v srcu, je precej topla, z naravo ognja, prevladuje pa mehkoba žolča. Nato tisti del, ki gre v možgane, da jih ohranja vitalne in delujoče, postane hladnejši in bolj moker, v njegovi sestavi pa prevladujeta serozna mehkoba in sluz. Tisti del, ki vstopi v jetra, da ohrani svojo vitalnost in delovanje, postane mehkejši, toplejši in občutno vlažen, v njegovi sestavi pa prevladujeta mehkoba zraka in para krvi.

Na splošno obstajajo štiri vrste pravega duha. Eden je surov duh, ki prebiva v srcu in je izvor vseh duhov. Drugi, kot ga imenujejo zdravniki, je čutni duh, ki prebiva v možganih. Tretji, kot ga imenujejo zdravniki, je naravni duh, ki prebiva v jetrih. Četrti je generativni, to je prokreativni duh, ki prebiva v spolnih žlezah. Ti štirje duhovi posredujejo med dušo absolutne čistosti in telesom absolutne nečistosti."

Definicija telesne tekočine

Kanon opredeljuje telesno tekočino (humor) kot "tisto tekoče, vlažno 'telo', v katerega se preoblikuje naša hrana". Avtor navaja štiri glavne vrste tekočin: krvno, serozno, žolčno in atrabiliozno. Sekundarne tekočine so razdeljene na neiztrebljive in iztrebljive.

Krvna tekočina

Avicena krvno tekočino imenuje "najodličnejša od vseh" tekočin. V tem razdelku opisuje kri in primerja njena zdrava stanja z njenimi nezdravimi stanji. Avicenna opisuje zdravo kri kot "rdeče barve, brez neprijetnega vonja in zelo sladkega okusa". Nenormalnost krvi izhaja iz spremembe temperamenta ali pa jo je onesnažila nezdrava tekočina.

Serozna tekočina

Serozna tekočina je opisana kot sladka tekočina, ki je v primerjavi s krvjo in žolčno tekočino hladna in vlažna. Serozna tekočina je podobna krvi in je potrebna za telesna tkiva iz dveh razlogov: kot pomožna snov za oskrbo tkiv s hranili in za ohranjanje vlažnosti kosti in tkiv.

Žolčna tekočina

Žolčna tekočina je rdeče barve in bistra ter lahkega in ostrega okusa. Lahko se pretaka po dveh poteh, bodisi v kri bodisi v žolčnik. Ko preide v kri, je njena funkcija, da razredči kri tako, da ji omogoči prehajanje skozi najmanjše kanale v telesu. Del, ki teče v žolčnik, je potreben, saj čisti celotno telo odvečnih snovi in hrani žolčnik.

Atrabiliozna tekočina

Atrabiliozna tekočina velja za suho in hladno in nastane iz usedlin dobre krvi. Izvira iz jeter in se nato porazdeli v kri ali vranico. Ko se pošlje, krepi ustrezen del telesa in opravljanje drugih funkcij. V krvi se uporablja kot hrana za kosti. V vranici se uporablja za čiščenje telesa odpadnih produktov in nadzor apetita. Iztrebki atrabiliozne tekočine ali humoralni odpadni produkti so opisani kot grenak pepel.

Anatomija udov

Avicenna v svoji tezi o udih pojasnjuje, da telesne tekočine pomagajo sestavljati telesne ude, podaja njihov splošen opis in kako jih popraviti.

Nekateri udi so preprosti ali osnovno tkivo, kot so kosti, hrustanec in kite. Nekateri so sestavljeni udi, kot so srce, jetra in možgani. Avtor te ude razvršča v vitalne organe in pomožne organe.

Avicenna še naprej razvršča organe po različnih sistemih. Glede na delovanje razvršča ude po tem, kaj počnejo. Glede na njihov izvor razvršča ude s predpostavko, da vsak ud izvira iz krvi ali iz moške ali ženske sperme.

Splošna fiziologija

V tezi o splošni fiziologiji ali "zmožnosti telesa" Avicenna življenje loči v tri različne kategorije: vitalno, naravno in živalsko. Galenovo stališče, da so možgani glavni sedež čutečega življenja, primerja z Aristotelovim stališčem, da je srce vir vseh telesnih sposobnosti, in pravi, da bi se zdravniki, če bi zadevo skrbno preučili, strinjali z Aristotelom, da je srce končni vir vseh sposobnosti, četudi se na primer racionalna sposobnost manifestira v možganih.

Druga knjiga: Materia Medica

Druga knjiga Kanona po abecedi navaja približno 800 preprostih zdravilnih snovi, ki so se uporabljale v tistem času. Snovi so preproste v tem smislu, da niso pomešane z drugimi snovmi. Prvi del knjige podaja splošna pravila o zdravilih in razpravo o tako imenovani znanosti o moči zdravil. V drugem delu je seznam 800 preprostih rastlinskih, mineralnih in živalskih snovi. Vsak vnos vsebuje ime snovi, primernost, nahajališče v naravi ali primarne lastnosti. Nato je naveden eden ali več od 22 možnih splošnih učinkov. Temu sledi opis specifične lastnosti, navedene v skladu z mrežo 11 vrst bolezni. Nazadnje so podane morebitne zamenjave za naštete snovi.

Kanon vsebuje sedem pravil za eksperimentiranje z novimi zdravili, delno vzetih od Galena.

1. Zdravilo ne sme imeti nobene pridobljene lastnosti, se pravi, da ne sme biti izpostavljeno na primer vročini ali mrazu ali biti shranjeno v neposredni bližini drugih snovi.
2. Poskus mora biti opravljen v enovitem in ne v sestavljenem stanju, se pravi, da se ga ne sme preskušati na pacientu, ki ima kompleksno bolezen ali več bolezni.
3. Zdravilo mora biti preizkušeno na dveh nasprotujočih si stanjih. Zdravilo lahko deluje neposredno na bolezen, lahko pa je učinkovito tudi proti drugi bolezni z lajšanjem njenih simptomov.
4. Kakovost zdravila mora ustrezati jakosti bolezni. Najbolje je najprej poskusiti z najšibkejšim [odmerkom] in ga nato postopoma povečevati, dokler ne spoznate nedvomno moč zdravila.
5. Upoštevati je treba čas, ki je potreben, da zdravilo začne učinkovati. Če ima zdravilo takojšen učinek, kaže, da je delovalo proti sami bolezni.
6. Učinek zdravila mora biti enak v vseh primerih ali vsaj v večini primerov. Če temu ni tako, je učinek naključen, ker so stvari, ki se pojavljajo naravno, vedno ali večinoma dosledne.
7. Poskuse je treba izvajati na človeškem telesu [...], saj zdravilo na človeško telo vpliva drugače kot na živalsko telo.

Tretja knjiga: Posebna patologija

Tretja knjiga obravnava dele telesa od glave do nog in zajema delovanje in bolezni vsakega organa, pa tudi etiologijo, simptome, diagnozo, prognozo in zdravljenje vsake obravnavane bolezni. Knjiga je razdeljena na več delov, vključno z naslednjimi:

1. glava, oko, uho, nos, usta, grlo, zobje,
2. prsni koš, pljuča, srce,
3. prebavila: želodec, črevesje; jetra, žolčnik in vranica,
4. sečila,
5. spočetje, nosečnost, maternica, ženske bolezni,
6. mišice, sklepi, stopala,
7. posebne teme: motnje v delovanju možganov, glavobol, bolezni možganov, epilepsija, paraliza.

Informacije, predstavljene v Tretji knjigi Kanona medicine, predstavljajo nekatere Avicennove najpomembnejše prispevke k več področjem študija, vključno z aterosklerozo, pulzologijo, migrenami, sivo mreno, refleksno sinkopo in nevroznanostjo.

Možganska kap

Možganske kapi so podrobno opisane. Najprej sta opredeljena dva vzroka za možgansko kap: blokada žil v možganih in blokada afektivnega duha možganov, vzrok, ki ga je mogoče razložiti le s teorijami humoralne medicine. Blokada žil je nato nadalje razdeljena na dve podvrsti: kolaps in ishemija.

Po opisu vzrokov za možgansko kap Avicena razpravlja o tem, kako blokatorji izvirajo iz krvi ali sluzi in kako so ti najpogostejši pri ljudeh z mokro in hladno naravo. Avtor opisuje tudi več manifestacij možganske kapi: asfiksija, hemiplegija, glavobol z nabrekanjem jugularne vene, omotica, vrtoglavica, zatemnjen vid, tremor, tesnoba, šibkost, škripanje z zobmi med spanjem in temen urin s trdnimi delci. Razlikuje več vzrokov in vrst možganske kapi: hladna kap, koma, subarahnoidna krvavitev in travma. Na koncu obravnava več načinov zdravljenja kapi, vključno z uporabo zeliščnih zdravil in nefarmakoloških posegov, kot so venesekcija in suhi ali mokri menstrualni obkladki na spodnjem delu vratu in zgornjem delu hrbta. Četudi opisi vzrokov in zdravljenja kapi temeljijo na teorijah humoralne medicine, so ti opisi podobni sodobnemu razumevanju kapi.

Nevroznanost

Tretja knjiga vsebuje tudi obsežno poglavje o nevroznanosti, ki se začne z razlago strukture in delovanja živčnega sistema, delov možganov, hrbtenjače, možganskih prekatov, možganskih ovojnic in živcev ter nevroloških in nevropsiholoških motenj, vključno z znaki in simptomi ter strategijami zdravljenja.

Poleg tega je opisanih več specifičnih nevroloških stanj, vključno z epilepsijo, apopleksijo in možgansko kapjo, paralizo, vrtoglavico, krčem, iskricami, tremorjem, meningitisom, amnezijo in demenco, poškodbami glave in travmami, histerijo in konverzijsko motnjo, omedlevico in stuporjem, živčnim tikom, spolnimi motnjami, ljubezensko boleznijo, blodnjami in halucinacijami, nespečnostjo, soporjem, nočnimi morami, manijo in psihozo, melanholijo, paranojo, astenijo, hidrocefalusom in išiasom. V Tretji knjigi je opisanih tudi petnajst vrst glavobolov ter zdravljenje vsakega od teh stanj, ki je razdeljeno na tri korake:

1. sprememba življenjskega sloga,
2. preprosta zdravila in
3. sestavljena zdravila.

V nekaterih primerih so bili priporočeni tudi kirurški posegi in druge nefarmakološke strategije, kot so električni šoki za zdravljenje epilepsije.

Četrta knjiga: Posebne bolezni, ki vključujejo več kot en organ

Četrta knjiga zajema bolezni, ki prizadenejo celotno telo, kot so vročine ali zastrupitve, ali stanja, ki se lahko pojavijo na katerem koli njegovem delu, kot so rane ali zlomi kosti. Knjiga se zaključi z razpravo o osebni higieni, s poudarkom na negi las, kože, nohtov, telesnega vonja in zdravljenju oseb s prekomerno ali premalo telesno maso.

V Četrti knjigi, tako kot v drugih starodavnih islamskih medicinskih spisih, so obsežni razdelki namenjeni podrobni obravnavi vročinskih stanj. Razlikovali so več vrst vročin, deloma glede na lokacijo dejavnikov, ki povzročajo posamezno bolezen:

1. efemerna, vključno s pnevmo,
2. gnojna (gnitje humoralnih ostankov) in
3. hektična, ki se pojavijo v velikem organu.

Vsaka od teh kategorij je nadalje razdeljena. Avicenna na primer v Četrti knjigi Kanona medicine navaja kar 23 različnih vrst efemernih vročin.

Peta knjiga: Recepture

V 5. knjigi so recepture za 650 sestavljenih zdravil iz različnih arabskih, indijskih in grških virov. Avicenna je dodal komentarje, v katerih je poudaril razlike med recepturami iz različnih virov in včasih navedel svoj recepturo. Podal je tudi svoje mnenje o učinkovitosti ali neučinkovitosti nekaterih zdravil in podrobno opisal izvor posameznih sestavin in način njihove priprave. Prednost je dajal z izkušnjami preizkušenim zdravilom in opozoril, da imajo lahko sestavljena zdravila nepričakovane ali veliko močnejše učinke, kot bi jih pričakovali od učinkov posameznih sestavin.

Zapuščina in sprejemanje

Latinska kopija Kanona medicine iz leta 1484, ki jo hrani Medicinska zgodovinska knjižnica P.I. Nixona v San Antoniu, Teksas

Gerard iz Cremone je Kanon medicine prevedel v latinščino kot Canon medicinae. Prevajalec povzroča nekaj zmede, ker sta bila očitno dva moža z imenom Gerard iz Cremone in oba prevajalca arabskih besedil v latinščino. Enciklopedična vsebina, sistematična ureditev in kombinacija Galenove medicine z Aristotelovo znanostjo in filozofijo so pomagali Kanonu vstopiti v evropsko sholastično medicino. Medicinski učenjaki so začeli uporabljati Kanon v 13. stoletju, medtem ko so univerzitetni tečaji besedilo uvajali od 14. stoletja naprej. Vpliv Kanona se je v 16. stoletju zmanjšal zaradi humanistov, ki so v medicini dajali prednost starogrškim in rimskim avtoritetam pred arabskimi. Drugi so še vedno zagovarjali Avicennove inovacije, ki so presegale izvirna klasična besedila. V univerzitetnih učnih načrtih Kanon ni več veljal za priljubljenega, vendar so ga kot osnovno literaturo leta 1715 v Padovi še vedno uporabljali.

Najstarejši znani izvod Pete knjige Kanona medicine, datiran v leto 1052, je iz zbirke Aga Kana in je shranjen v Muzeju Aga Kana v Torontu v Kanadi. Najstarejša tiskana izdaja latinskega Kanona je iz leta 1472, vendar zajema le Tretjo knjigo. Kmalu zatem je bilo objavljenih enajst popolnih inkunabul, nato pa še štirinajst latinskih izdaj v 16. stoletju do leta 1608.

Poleg latinščine je Kanon medicine v 13. stoletju Natan ha-Meati prevedel v hebrejščino, v 18. stoletju pa so bili narejeni tudi popolni prevodi v turščino in perzijščino.

William Osler je Kanon opisal kot "najbolj znan medicinski učbenik, kar jih je bilo kdaj napisanih", pri čemer je poudaril, da je ostal "medicinsko Sveto pismo dlje časa kot katero koli drugo delo".

Viri

• Abokrysha, Noha (2009). "Ibn Sina (Avicenna) on Pathogenesis of Migraine Compared With the Recent Theories". Headache: The Journal of Head and Face Pain. 49 (6): 923–927. DOI: 10.1111/j.1526-4610.2009.01394.x. ISSN 1526-4610
• Avicenna (1999). The Canon of Medicine (al-Qānūn fī'l-ṭibb), vol. 1. Laleh Bakhtiar (ed.), Oskar Cameron Gruner (trans.), Mazhar H. Shah (trans.). Great Books of the Islamic World. ISBN 978-1-871031-67-6.
• Avicenna, 980–1037. (1973). A treatise on the Canon of medicine of Avicenna, incorporating a translation of the first book,. Gruner, Oskar Cameron,. [New York],: [AMS Press]. ISBN 0404112315. OCLC 677548.
• Celik, Turgay (2009). "Time to remember Avicenna for his contribution to pulsology". International Journal of Cardiology. 144 (3): 446. DOI: 10.1016/j.ijcard.2009.03.082
• Choopani, Rasool; Mosaddegh, Mahmood; Gir, Ashraf Al-din Gooshah; Emtiazy, Majid (2012). "Avicenna (Ibn Sina) aspect of atherosclerosis". International Journal of Cardiology. 156 (3): 330. DOI: 10.1016/j.ijcard.2012.01.094. ISSN 0167-5273. PubMed
• Musallam, B. "AVICENNA x. Medicine and Biology". Encyclopædia Iranica. Retrieved 10 November 2019.
• Nejabat, M.; Maleki, B.; Nimrouzi, M.; Mahbodi, A.; Salehi, A. (2012). "Avicenna and cataracts: a new analysis of contributions to diagnosis and treatment from the canon". Iranian Red Crescent Medical Journal. 14 (5): 265–270. ISSN 2074-1812. PubMed.
• Pormann, Peter E.; Savage-Smith, Emilie (2007). Medieval Islamic Medicine. Washington, D.C.: Georgetown University Press. ISBN 978-1-58901-161-8.
• Shoja, Mohammadali M.; Tubbs, R. Shane; Loukas, Marios; Khalili, Majid; Alakbarli, Farid; Cohen-Gadol, Aaron A. (2009). "Vasovagal syncope in the Canon of Avicenna: The first mention of carotid artery hypersensitivity". International Journal of Cardiology. 134 (3): 297–301. DOI: 10.1016/j.ijcard.2009.02.035. ISSN 0167-5273. PubMed.
• Zargaran, Arman; Mehdizadeh, Alireza; Zarshenas, Mohamad M.; Mohagheghzadeh, Abdolali (2012). "Avicenna (980–1037 AD)". Journal of Neurology. 259 (2): 389–390. DOI: 10.1007/s00415-011-6219-2. ISSN 0340-5354.
• Zargaran, Arman; Zarshenas, Mohammad M.; Karimi, Aliasghar; Yarmohammadi, Hassan; Borhani-Haghighi, Afshin (2013). "Management of stroke as described by Ibn Sina (Avicenna) in the Canon of Medicine". International Journal of Cardiology. 169 (4): 233–237. DOI: 10.1016/j.ijcard.2013.08.115. ISSN 0167-5273. PubMed.